Slovenska fantazija | Knjiga Sedmi svet

Tokrat predstavljamo fantazijsko knjigo z naslovom Sedmi Svet, delo slovenskega avtorja Sebastjana Koleše

Za uvod bomo uporabili kar nagovor profesorice Margit Berlič Ferlinc, ki je knjigo tudi lektorirala.

“Sedmi svet v sedmi dimenziji”

Kadar želiš potovati, si moraš vzeti čas, denar in prevozno sredstvo ter premakniti svoje telo na konec, kjer želiš doživeti tisto novo, čudežno in magično bivanje drugačnosti, ki jo živijo ljudje na različnih koncih sveta. Prav udobno pa je potovanje, ki te z lahkoto odnese v neke druge dimenzije drugih svetov in bitij, ki prikliče neznano in čarobno v tvoj dom in omami s šepetom neznanega.
​
Pirati, pošasti strašnih pojavnosti in dimenzij, majhna in velika bitja, vilini, visoko napredna bitja, vladarji in nepomembni nižji ljudje in druga bitja, otroci in odrasli … Mešanica vsega, kar premore čarobni fantastični svet, kar odnese bralca v dimenzije, ki imajo z nam znanim svetom malo skupnega, a postanejo ob prebiranju romana Sedmi svet domače in same po sebi umevne, vidne.
Skriti svetovi v svojih dimenzijah se odkrivajo očem bralca, kot se počasi odkrivajo tudi glavnim junakom, ki so zelo hitro pripravljeni na vse najbolj neverjetne dogodivščine in krutosti drugih svetov z vsemi svojimi nepredvidljivimi obrati in zapleti.

Sedmi svet je roman, ki premore piratsko nezanesljivost in zavezanost zakladom, človeške slabosti in krasne lastnosti zvestobe in lojalnosti, pošasti, ki iščejo prevlado nad vsem bivanjem vseh dimenzij in tista vedno pozitivna bitja moči, ki pomagajo kozmos držati v ravnovesju.
​
Domišljijski svet Sebastjana Koleše se giblje po svojih zakonitostih skozi portale s kristali moči, ki dajejo ezoterično razsežnost njegovemu romanu. Sedmi svet je njegova povezava vidnega z nevidnim, nekakšen deja vu, a hkrati svojstven in svež dokaz, da smo ljudje kot bitja edinstveni in neponovljivi, da živimo v svetovih, ki skrivajo v sebi neosvojene dimenzije ter svetove vesolja in obstoja. Odkrivanje teh svetov skozi portal človekove podzavesti, kot je avtorjeva, je potovanje, vredno popotovanja – pa čeprav skozi številne dimenzije udobno … iz domačega naslanjača.

Margit Berlič Ferlinc (profesorica, navdušena bralka in pisateljica za lastno dušo)

Odlomek iz knjige Sedmi svet:

Mali Sid

Tisti večer sedemnajstega junija je Jacques sedel v priljubljeni krčmi Nizozemca Petra ter ravno naročil nov vrček ruma, ko je skozi vrata pridrvel Mali Sid.
Mali Sid je bil 12-letni razcapan mulc, kuštravih, rdečkastih kodrov in obraza, polnega drobnih pegic, za katerega se nikoli ni vedelo, čigav otrok je. Živel je od svoje iznajdljivosti, malo so mu pomagali nekateri mornarji, lahko pa se je tudi pohvalil, da je služil že na dveh ladjah. Bil je zelo suh, a vedno pripravljen na delo. Jacques ga je imel še posebej v čislih, saj mu je neke noči zagotovo rešil življenje, ko ga je opozoril, da nadenj prihaja stari sovražnik Manuel, kateremu se je zameril z bičanjem na Bledi zvezdi.

Na ladji, kjer sta skupaj služila, je bil Jacques prvi poročnik in je po nekem ostrem prepiru ukazal bičati Manuela s 50-imi udarci po plečih. Manuel bi takrat zaradi vnetih ran skorajda umrl in prisegel je pri grobu svoje matere, da se mu bo maščeval.

Torej, Manuel je šel ponoči z ostrim bodalom nad spečega Jacquesa, ko je pod oknom panično pričel vreščati Mali Sid, ki je prebudil nesojeno žrtev in vsekakor zasukal potek dogodkov. Umori v Port Royalu so bilo nekaj vsakdanjega, toda vsi so si zapomnili, na kako krut način je tedaj Jacques pokončal Manuela.

Počakal ga je za vrati, da je šel mimo njega, ga zgrabil za lase in mu presenečenemu prerezal goltanec. To pa mu še ni bilo dovolj in mu je za opomin ostalim, ki bi si drznili pomisliti kaj podobnega, potegnil skozi ureznino njegov lastni jezik, da je bil videti kot kravata. Dejal je, da Špancem pač pristaja ta modni dodatek.
Da, pravilno sklepate. Jacques nikakor ni bil ljubitelj Špancev, niti česarkoli španskega … razen zlata, seveda.

Hudičeva nevesta pristane

»Hudičeva nevesta gre!!!« je zavpil Sid.
Obali se je bližala zloglasna ladja s pomenljivim imenom „Hudičeva nevesta.“
Razbojniki so planili k oknom in molče zrli na odprto morje, krčmar pa je izpod pulta zaradi obilnega trebuha s težavo potegnil teleskop, skozi katerega so zares lahko uzrli silhueto omenjene ladje, grozljivo obsijane s snopom lunine svetlobe.
»Paluba je spet popolnoma prazna … žive duše ni na njej,« je dejal Jim in podal teleskop naslednjemu.
Prihod Hudičeve neveste ni pomenil nič dobrega in tako o njej kot tudi o njenemu kapitanu so krožile različne zgodbe, za katere pa se nikoli ni vedelo, ali so resnične.
Govorilo se je, da je njen kapitan Rdečeoki sklenil kupčijo s samim zlodejem in mu prodal svojo dušo, nihče pa ni vedel povedati, zakaj se je to zgodilo. Z neke plovbe se je enostavno vrnil sam brez posadke, na vprašanje, kje so mornarji, pa je odgovoril, da so naleteli na novi otok, poln lepih domačink, hrane in varnega zavetja ter da je celotna posadka ostala tam. Radovedni možje so nasedali in se podajali z njim na naslednje plovbe, nazaj pa se je Rdečeoki vedno vrnil sam. Ostali so vendarle doumeli, da je pri tej stvari nekaj zelo hudo narobe, zato se niso več javljali za služenje na njegovem krovu.

Že to, da je uspel sam upravljati s trijambornico, je bilo nekaj neverjetnega, da pa ga nikoli samega ni prestregla kakšna španska galeja, pa je bilo zares čudežno. Govorilo se je, da ga na plovbah vedno spremlja stvor iz pekla, toda ta zgodba je prišla od Norega Peta, ki je trdil tudi, da je edini doslej preživeli mornar s te ladje, zato ljudje tej informaciji pač niso verjeli, Rdečeoki pa že nekaj let ni spregovoril z nikomer.

Nekaj je vsekakor držalo. Rdečeoki se v vseh teh letih ni postaral niti za dan in prevladovati je pričelo mnenje, da je zares obseden in da bo nekoč pobil vse na otoku, da bi zadostil demonskemu spremljevalcu. Večina je v to zares verjela, tisti, ki pa so mračnjaške zadeve zanikali, so globoko v sebi vseeno čutili, da gre za nekaj izjemno nenavadnega in skrajno nenaravnega, kar jim je kratilo marsikatero uro spanca.

Pirati so sedli nazaj za svoje mize in nadaljevali s svojimi pogovori, le da odtlej bolj tiho in previdno, kot da ne bi želeli, da bi jih kdo slišal. Čez kakšno uro pa je nastala popolna tišina, saj so se škripaje odprla velika lesena vhodna vrata. Po vsej gostilni je zavel svež zrak od zunaj, napolnjen z vonjem po morju ter še nečem, česar pa ni bilo moč natančno opisati. Možje so vsi izpod čela previdno kukali proti vratom, med katerimi so prav z lahkoto prepoznali ogromnega moža širokih ramen, dolgih mastnih kodrov in v temni obleki, ki je opletala okoli mogočnega telesa. Bil je močno poraščen, na licih pa se je dalo kljub temu opaziti kar nekaj brazgotin, okoli katerih dlake niso rasle. Okoli pasu je imel zategnjen širok usnjeni pas, prepleten s starimi krpami, za katerim sta tičali dve osmojeni pištoli in številna bodala. Ostro oko je z lahkoto opazilo krvave sledi na njihovih rezilih, ki so takoj odvrnile vsakršno misel na to, da bi se možu kaj zamerili.

Rdečeoki je z velikimi stopali v samo treh korakih stopil do pulta, kjer so se gostje razmaknili in mu molče naredili prostor. Ni pogledal ne levo in ne desno, saj je vedel, da tam ne bo nikogar.

»Kot ponavadi,« je zadonelo iz prišlekovih ust.

Oster pogled, ki se je zadiral v krčmarjeve oči, je bil naravnost ubijalski in ubogi Nizozemec je hitro doumel, zakaj ga kličejo Rdečeoki. V piratovih očeh je bilo toliko krvi, da drugega skorajda nisi videl. Kljub temu da ga je zmrazilo po vsem telesu, mu je uspelo natočiti najboljše vino, obljubil pa mu je tudi slastno večerjo. Rdečeoki je s pijačo krenil proti prazni mizi v kotu in bolj padel, kot pa sedel na stol, ki je glasno zaječal pod težo silnega razbojnika.
Nekateri so se že tiho odplazili skozi vrata, saj v prostoru zaradi strahu enostavno niso več zdržali, drugi so se obrnili proč, le Jacques je povsem umirjeno srkal iz svojega vrčka in se pogovarjal sam s seboj. Mali Sid se je zagozdil pod njegovo mizo in mu šepetal, kako grozen se mu zdi Rdečeoki, Jacques pa se mu je le brezskrbno nasmihal.

Krčmar je neverjetno hitro prinesel k njegovi mizi izvrstno večerjo s hrustljavo pečeno svinjino, čebulo in kruhom ter mu s tresočim glasom zaželel dober tek. Razbojnik se je v hipu pričel mastiti, koščki mesa in drobtine kruha pa so se mu veselo pozibavali z brkov in brade. Po nekaj grižljajih je pošteno potegnil iz vrča, ter ga dvignil visoko v zrak, kar je pomenilo, da hoče še. Peter je štorasto pricapljal z novo steklenico in dejal, da je ta na račun hiše ter pohlevno odšel ritensko od mize, ne da bi umaknil pogled z gosta. Mali Sid je medtem z zanimanjem opazoval brezskrbnega Jacquesa, kako ni kazal prav nič spoštovanja do Rdečeokega in si s konico svojega bodala zdolgočaseno čistil umazanijo izza svojih nohtov. Videti je bilo, da gre to Rdečeokemu še prav posebej na živce, rekel pa ni nobene. Ko je pojedel, je brez besed na mizo vrgel nekaj srebrnikov in krenil proti vratom. Krčmar je stopil k njegovi mizi, z nje pobral kovance, jih presenečeno preštel in nespametno vprašal:

»So srebrni?« nakar se je takoj zdrznil nad neumnim vprašanjem. Rdečeoki se je obrnil, z desnico segel za ročaj bodala in se namrščil:

»Ne, leseni, ti bebec zarukani!« je jezno zavpil in že naslednji hip izginil v noč.

Krčmar je v preznojeno pest stisnil štiri srebrne krone, kar je bilo enako dvajsetim srebrnim šilingom, kolikor pa mu nikoli ne bi upal zaračunati. Kvečjemu deset do dvanajst šilingov, več pa gotovo ne. Sreča mu je bila tisti večer naklonjena kot že dolgo ne. Vsi skupaj so si pošteno oddahnili, prav posebnega miru pa v njihovih preplašenih očeh vendarle ni bilo moč uzreti. Končno je tudi Mali Sid lahko zapustil skrivališče in sedel poleg Lepega Jacquesa, ki pa je nekaj razmišljal, zato si ga ni upal motiti. Raje je smuknil na ulico in z radovednim pogledom iskal grozljivega pirata. Mlado Sidovo oko je na koncu blatne ulice kmalu opazilo temno ogrinjalo, ki je izginjalo za nizko stavbo, kjer je živel Krvavi Bill. Ime se ga je držalo že vse od tedaj, ko so ga popolnoma okrvavljenega našli ob obali, vendar ni nikoli uspel povedati, kaj se mu je pripetilo. Nekdo mu je namreč odrezal jezik, govorilo pa se je, da je bil tudi Krvavi Bill na krovu Hudičeve neveste ravno takrat, kot je trdil, da je bil tudi Nori Pete. Zgodba je bila tako zmešana, da so jo vsi skupaj raje pozabili in Peta tedaj okronali za norega.

Mali Sid se je previdno približal vogalu hiše, za katero je v mrak izginil Rdečeoki, ter naprezal svoje drobcene oči, da bi ga našel. Kljub temu da ga je bilo neizmerno strah, se ni mogel upreti svoji radovednosti, da bi ugotovil kaj več o strašnem razbojniku, katerega so se bali tudi najbolj krvoločni možje, kar jih je poznal. Že je pomislil, da ga je izgubil, ko se mu je nenadoma zazdelo, da je slišal neki glas govoriti v hiši Krvavega Billa. Na vso moč je naprezal svoje uhlje, a slišal ni skorajda ničesar, zato je stopil pod okno, kljub temu da je bilo tam izjemno zoprno grmičevje opremljeno z bodicami, on pa kratkih hlač. Zelo počasi je dvignil čelo vse do grobe kamene okenske police, dokler ni z enim očesom sredi sobe Krvavega Billa ugledal skrajno nenavaden prizor. Ob stari masivni leseni mizi je stal sam Rdečeoki in s kazalcem žugal proti Krvavemu Billu, ta pa na Sidovo začudenje ni kazal nikakršnega strahu niti presenečenja nad njegovim obiskom. Mali Sid je napel vse moči, da bi ujel kakšno besedico in z zadnjimi napori mu je to tudi uspelo.

»Ti bednik usrani!« je rohnelo iz Rdečeokega. »Si končno uspel priti k pameti in mi boš povedal, kam si ga odvrgel?!«

Očitno je bilo, da je grozni kapitan prišel z grožnjami nad Krvavega Billa, da bi mu ta izdal neko informacijo, ki si jo je na vso moč prizadeval pridobiti od njega. Krvavi Bill je samo odmahnil z roko in segel po steklenici z rumom. Še preden pa je uspel njeno grlo nastaviti na svoje suhe in od alkohola razpokane ustnice, je Rdečeoki zamahnil s svojo velikansko šapo in mu jo izbil iz rok. Razbila se je že v zraku in Bill se je prvič resneje zazrl v razbojnika pred seboj, ki ga je očitno že dolgo poznal. Rdečeoki se je porezal na črepinjah, a je le obliznil krvavečo rano, ki je bila poleg krvi oblita tudi z rumom iz steklenice.

»To me spominja na dobre stare čase, ko sva bila oba še Buccaneerja …«

Hja, Malemu Sidu to ni pomenilo kaj prida, čeprav je že slišal za Buccaneerje. To so bili izredno divji prestopniki, ki so se pred roko pravice in vešali zaradi raznih hudodelstev skrivali na Tortugi, kjer so se preživetja učili od domorodcev. Po gostih gozdovih so vse dneve lovili divjad, ki se je tam silno namnožila, ko so živali na otok pripeljali Španci in ga kasneje zapustili. Buccaneerji so pravkar ulovljeni živali izpustili kri in jo še toplo pili, ponavadi pomešano z rumom, kar je bil zanje pravi piratski punč. Kakorkoli že, pa vsem ni bilo do tega, da bi življenje do smrti preživeli tam in so se pričeli vkrcavati na razne piratske ladje. Sami Buccaneerji so bili izredno cenjeni pri lastnikih ladij, saj so bili vajeni preživeti ob najbolj nečloveških razmerah, izredno vešči pa so bili tudi z noži, katere so vedno nosili s seboj, saj so jih bili vajeni zaradi odiranja živali in kdaj pa kdaj kakšnega človeškega sovražnika. Bili so tudi nezgrešljivi strelci, saj so znali s svojo mirno roko na precejšnji razdalji odstreliti limono z veje, pri tem pa so poškodovali samo pecelj kislega sadeža. Krvavi Bill in Rdečeoki sta se poznala še precej dlje, kot bi kdo lahko pomislil. Malemu Sidu pa vseeno ni bilo jasno, kaj si krvoločnež želi od ubogega Billa.

»Dam ti samo še eno možnost. Nocoj prespim na obali, te navsezgodaj poiščem in takrat bo bolje zate, da mi poveš, kam si odvrgel moj kamen. In verjemi mi … samo en jezik si imel … tokrat ti bom moral odrezati kaj drugega. Morda desno roko, nogo ali pa kar glavo z ramen!«

Mali Sid je okamnel, prav tako tudi Krvavi Bill, Rdečeoki pa je kot vihar zapustil njegovo hišo in izginil v grozljivo temo, ki je že popolnoma objela otok. Mali Sid se je pognal v dir, kar so ga nesle njegove suhljate noge in na popolnoma enak način kot poprej pridrvel v krčmo. Zadihan se je oziral naokoli, da bi našel Lepega Jacquesa, a ga ni bilo več za njegovo mizo, zato ga je sklenil poiskati za pomolom, kjer je živel v svoji leseni koči. Kljub temu da ga je bilo na smrt strah, se je odpravil v noč in nervozno prisluškoval vsakemu gibu okoli sebe, vsakemu poku in zdelo se mu je celo, da sliši globoko sopenje nekje za seboj. Še hitreje se je podal na pot, toda pri vseh peklenščkih?!!!

Dihanje je postajalo vse glasnejše in zdelo se mu je, da že čuti vlažno sapo podivjanega stvora, ki lebdi v zraku tik nad njegovo glavo in se slini ob misli na topel zalogajček pod seboj. Mislil je, da ga bo konec od strahu, toda obrniti se ni upal. Kar naenkrat pa ga je nekaj močno uščipnilo za ramo in ni manjkalo dosti, pa bi padel v nezavest. Jacques mu je venomer pridigal, naj se ponoči ne potika naokoli, saj bi ga lahko prav hitro ugrabili na kakšno ladjo za sužnja ali pa še huje, da bi ga ukradli divjaki, ki so se še vedno potikali po bližnjih gozdovih in so se hranili z vsem, kar je tekalo. Tudi z ljudmi. Zato tudi odrasli niso hodili prodajat svojega življenja v takšno temno noč, vsaj sami ne. Tokrat pa je Mali Sid naredil napako, ko ni poslušal besed modrega moža in nek stvor ga je že krčevito grabil za desno ramo, da je čutil, kako mu pokajo kosti v njej. Zajokal bi, pa ni premogel ne solz ne glasu, le skupaj je lezel in sam pri sebi molil, naj ga stvor že enkrat ubije in konča njegovo ničvredno življenje. Prijem ni popustil in čutil je, kako ga divja sila vleče k sebi. Vse bolj razločno je vonjal grozljivi smrad, ki je bil očitno zadah iz ust grozne pošasti, v kateri je gnilo že nič koliko trupel, ki so pred njim nasitila neusahljivo lakoto mračne pojave. Sledil je še zadnji sunek …

»Sid! Mali Sid! Ja, kaj ti pa je? Ti nisem že neštetokrat dejal, da se ponoči izogibaj ulic?!« Bil je Jacques!

Sam bog ga je poslal in Mali Sid je pričel počasi prihajati k sebi. Popolnoma normalen je bil šele v sobi, ko mu je rešitelj za krepkost ponudil malo ruma, pomešanega z vodo. Lepi Jacques je prižgal svečo in opazil, da se otroku v lica vrača barva, kar je bil vsekakor dober znak, močno pa ga je seveda zanimalo, kaj je počel tam zunaj popolnoma sam, saj je vedel, da ga ponavadi pridno uboga in ne bi kar tako zašel ponoči na prazno ulico. Ko je Jacques slišal, kar mu je imel povedati Mali Sid, se je resno zamislil.

»Hm … Torej je nekaj resnice na tem, da je Krvavi Bill že služil na Hudičevi nevesti. In potem tudi besede Norega Peta niso kar tako.«

Mali Sid je začutil, da gre za izjemno pomembno zadevo in da je (kot kaže) prestregel sila pomembne informacije. Vse skupaj ga je sicer močno zanimalo, toda utrujenost, občutek varnosti in seveda tisti kanček ruma v vodi so ga prav elegantno zazibali v brezskrben spanec vse do poznega jutra. Lepi Jacques pa ni imel mirnega sna. Vso noč je tuhtal, za kaj vendar gre pri vsem skupaj, saj je začutil, da je pred njim morda življenjska priložnost, da pride do česa bolj otipljivega in končno zaživi na veliki nogi, kar so bile že od nekdaj njegove sanje. Želel je tudi pomagati Krvavemu Billu, da ne bi izgubil še kakšne okončine, toda kar tako pa se spet ni mogel postaviti po robu kapitanu Rdečeokemu. Preden so v daljavi navidezno iz morja pokukali prvi sončni žarki, se je domislil nečesa, kar bi lahko vžgalo, zato je pobral šila in kopita ter pohitel obiskat Krvavega Billa na njegovem domu. Ta je bil še kako buden, saj nikakor ni mogel zaspati po silnih grožnjah, pa tudi od pijače se je težko ločil. Jacques je sedel nasproti njega, odložil svoj krajši meč na mizo in si postregel z rumom.

»Poglej, Bill,« je začel, »vem, da z Rdečeokim nekaj imata in verjamem, da bom vse o tem izvedel v bližnji prihodnosti.«

Krvavi Bill ga ni niti pogledal. Kot da ga ne bi zanimalo, je zrl predse in se nalival iz na pol prazne steklenice. Jacques je vstal in zakorakal po sobi, saj je bil preveč nervozen, da bi mirno sedel.

»Vem tudi, da ti je barabin odrezal jezik,« je še dejal.

Takrat je Krvavi Bill dvignil pogled in Jacquesu se je zazdelo, da ima povsem solzne oči.

»Kot sem že dejal, vem za to malenkost. Sklepam pa seveda lahko tudi, da ti ga je odrezal zato, da ne bi povedal nečesa, česar si on ne želi. Torej je nekje globoko v tebi neka mračna skrivnost, ki si je očitno ne želiš deliti, toda – če bi danes imel rad na sebi še vse ude, potem boš moral zaupati vsaj meni.«

Kar nekaj časa je minilo in zdelo se je že, da iz vsega skupaj ne bo nič. Na videz z zanimanjem si je ogledoval neurejeno notranjost in se spraševal, kako lahko človek sploh živi v takšnem razdejanju. Ko ga je počasi že minevalo potrpljenje, si je Krvavi Bill premislil in pričel pred seboj z nožem rezbariti po mizi. Krvavi Bill ni znal pisati, zato je poizkušal zadevo narisati. Jacquesu se je zdelo, da riše nek otok, potem goro, na koncu pa sta vendarle prišla skupaj in ugotovil je, da gre za nekakšen kamen.

»Torej si staremu prijatelju sunil kakšen diamant ali dragocen rubin, kajne?«

Krvavi Bill je s kretnjami nakazal, da gre za poseben kamen, vendar ga nima on, Rdečeokemu pa veliko pomeni.

»Si ga potemtakem skril?«

Bill je odločno odkimal in pokazal, kako nekaj meče stran. Po kratkem razmisleku je Jacques vendarle dojel, za kaj gre.

»Sunil si mu nek dragocen kamen in ga vrgel proč?«

Krvavi Bill je pokimal in pokazal proti obali.

»Zalučal si ga v morje? In sedaj bi capin rad, da mu pokažeš, kam si ga vrgel?« se je čudil Jacques.

Krvavi Bill je spet prikimal, se obupan prijel za glavo in strmel v tla. Lepi Jacques je dojel, da vse skupaj nima smisla, saj očitno tudi Bill ne ve natančno, kje je kamen, toda nekaj mu še vedno ni dalo miru. Kolikor je vedel, je imel Rdečeoki ogromno zakladov s španskih galej, polnih zlata in srebra. Le zakaj bi se zdaj gnal za nekim kamnom?
Tedaj je Krvavi Bill dvignil glavo, iztegnil roke proti njemu in mu s prsti kazal kretnje čaranja.

»Magija? V morje si vrgel kamen magičnih moči?!«

Krvavi Bill je spet pokimal in Jacques je pomislil, da večje neumnosti v življenju še ni slišal. Kljub temu pa ga ni želel spraševati ničesar več, saj je vedel, da mu v tistem trenutku ne bi lagal, pa naj se mu je zadeva o magičnem kamnu zdela še tako neverjetna. Jacques je bil videti sila zamišljen in Krvavi Bill je vedel, da v svoji bistri glavi zagotovo že pripravlja načrt, ki bi rešil njegovo težavo. Vzel si je nekaj časa za razmislek, da bi sam pri sebi razčistil v glavi in se odločil, ali naj se sploh ubada s tem, kar mu je ubožec zaupal. Ni bil prepričan, da se mu bo ravno izplačalo, a vseeno se je odločil, da pomaga Krvavemu Billu in morda ob tem pride še do kakšnega dragocenega plena. Če že morda ni magičen tisti kamen, pa je moral biti vsaj precej vreden, ko se je Rdečeoki tako surovo gnal za njim. Svetoval je Billu, naj Rdečeokemu reče, da ve, kje je kamen, mesto, kjer se nahaja, pa mu bo pokazal samo v primeru, da ga vzame s seboj. Jacques je vedel, da bo razbojnik potreboval novo posadko za iskanje, zato je Krvavemu Billu obljubil, da se bo javil na krov in s seboj pripeljal najzanesljivejše može v Port Royalu, nato pa se bodo že kako izmazali.
Krvavi Bill si je vidno oddahnil in se po odhodu Lepega Jacquesa sklenil pripraviti na srečanje s starim prijateljem s Tortuge, kjer sta še nedolgo nazaj skupaj lovila divjad in sušila meso.​

O avtorju

Sebastjan Koleša je na svet pokukal 23.6.1976 v Ljubljani. Prva leta življenja je preživel pri starih starših v Mekinjah nad Kamnikom in po njuni zaslugi že pred vstopom v malo šolo, pisal, bral in računal.

Uršulinke v kamniškem samostanu so poskrbele za dodatno znanje matematike in Nemščine, zato so bila prva leta OŠ prava zabava in prejemanje pohval.
​
V 3. razredu osnovne šole se je preselil k staršem v Ljubljano in v 5. razredu prejel prvo pravo vzpodbudo za pisanje. Na tem mestu gre zahvala tedanji razredničarki Lili Salamon, da je prepoznala umetniško dušo v kratkih spisih, katere so redno krasile petice.

V srednji šoli padel pod mentorstvo slavista in tedanjega razrednika Petra Planinca, ki je znal mlademu pesniku in pisatelju pravilno svetovati za prihodnost.

Kasneje zmagal na nekaj razpisanih natečajih in dolgih deset let pisal tekste po naročilu, oglasna besedila za več različnih medijev, tako tiskanih kot elektronskih. Nekje vmes končno pričel skrbeti za svojo dušo in leta 2008 izdal knjižni prvenec Sedmi svet.

Več o knjigi – vir Wikipedia