Anika je, kot že tolikokrat doslej, s strahom odhajala v spalnico. Bila je pošteno utrujena in zaspana, saj normalnega spanca že predolgo ni ujela. Pri svojih 33-ih letih je bila videti grozno. V kopalnici se je med umivanjem zob zagledala v ogledalu kako prebledel obraz in velike kolobarje ima okoli oči.

Kot kaka narkomanka sem videti, je pomislila pri sebi.

Še petič je preverila ali so vrata zaklenjena, okna zapahnjena, celo pokukala je pod posteljo in se nato vendarle vrgla na posteljo. Odejo je potegnila do glave in strahoma pogledala proti oknu. Že nekaj noči se ji namreč dozdeva, da jo nekdo opazuje. Menila je celo, da je temu neznancu uspelo priti neopažen v hišo, a trdnih dokazov za svoje sume pač ni imela.

Nekaj šumov, senc …



Morda je postala paranoična in potrebuje pomoč psihiatra, toda vse skupaj je bilo tako zelo resnično. Lunin sij je pritiskal skozi na pol zagrnjeno okno, nekje v daljavi je bilo slišati lajež psa, soba v kateri se je nahajala Anika pa je bila polna strahu in pričakovanja.

Pričakovanja, kaj bo prinesla nova noč.

Vedela je, da bo to še ena noč brez spanja. Še ena noč, ko ne bo niti za hipec zatisnila svojih utrujenih oči. Veter je zunaj zanihal veje bližnjega drevesa in tolažila se je, da verjetno od tod izvirajo sence, ki so jo plašile že toliko časa.

Še višje je potegnila odejo, da so iznad nje ostale le še oči in čelo. Njen dih pod odejo je orosil spodnji del obraza kar je postalo dokaj neprijetno, a ostala je trdna v nameri, da se bolj ne bo odkrila. Oči ji je vleklo skupaj, utrujenost je pričela pobirati svoj davek in pomislila je, da ji bo končno vendarle uspelo zaspati. Potem pa tako ali tako ne bo vedela kaj se dogaja okoli nje ali z njo.

Bila je tik pred tem, da se ji želja uresniči, ko je mimo okna švignila senca. Dala bi roko v ogenj, da je bila prava. Je bila le preveč zaspana in je že sanjala pri odprtih očeh?

Ne!

Bila je prepričana, da je nekdo tam. Nekdo jo opazuje že več noči in le Bog ve kaj naklepa. Povrhu vsega ji še nihče ni verjel in vsi mislijo, da se ji je zmešalo od osamljenosti po smrti njenega moža.

Tokrat je odejo potegnila preko glave in se predala molitvi vsemogočnemu, ki naj bi jo zaščitil pred neznancem nejasnih namenov.

Ni mogla tako ostati skozi vso noč, zato je pričela previdno vleči odejo z glave vse do točke, ko so izza nje znova pokukale njene plašne, široko razprte zelene oči. Zdelo se ji je, da nenadoma v temi vidi bolje kot mačka, a še vedno ni uspela najti izvora skrivnostne sence, ki jo je tako zelo spravljala ob pamet.

Le kaj si želi od nje?

In tedaj znova.

Šviisssttt …

Nekaj je za trenutek zastrlo lunino svetlobo, se ustavilo za hip ob oknu in izginilo.

Anika je imela srce v grlu, med prsti pa je krčevito nabirala odejo. Pomislila je, da bi morala steči ven in tistemu zunaj razbiti gobec s kakšno debelo palico, potem bi imela verjetno mir.

Žal pa je te misli ujela le za bežen trenutek, že naslednji hip pa je v sebi občutila le praznino in neskončen strah.

Nekaj časa se ni zgodilo nič, zato je na silo zaprla oči in se skušala prepričati, da jo le daje domišljija. Ko je naslednjič pokukala skozi priprte veke se je naravnost zgrozila.

V sobi, tam naravnost pred njo, med omaro in vrati je nekdo stal. Nekdo ali nekaj, saj ni bila povsem prepričana, da gre za človeško postavo. Pravzaprav ni bila prepričana niti v to, da sploh kdo stoji tam. Morda si je silhueto le predstavljala v svoji glavi, morda jo je v njeno zavest procesiral njen strah?

A bolj, ko je napenjala oči, bolj se je zavedala strašnega dejstva.

Nekaj je dejansko stalo tam, ter nepremično strmelo vanjo in vsekakor to ni bil človek.

Zakričala bi, a iz sebe ni zmogla spraviti niti drobnega glasu. Tudi premakniti se ni mogla, kot bi bila paralizirana in prepuščena na milost in nemilost bitja, ki je strmelo proti njej. Še enkrat se je želela samo sebe prepričati, da gre le za poigravanje njenega zmedenega uma z njo, potem pa se je silhueta nenadoma premaknila.

Ud podoben roki se je prav počasi dvignil v višino nesorazmerno velike glave, nato pa je bitje pristopilo bližje postelji.

Pristopilo, priskočilo ali pri lebdelo … kdo bi vedel? Vse skupaj je bilo na meji vsega kar je Anika še lahko razumela. Srce ji je utripalo že v ustih in pomislila je, da jo bo silovit strah spravil do kapi.

Bitje se je tisti trenutek znašlo na poti soju lunine svetlobe, ki je prodirala skozi rahlo zastrto šipo in Anika je prvikrat še predobro videla, da gre za luskasto bitje velikanskih, temnih oči, brez nosu in ust.

Štirje udi podobni rokam so plapolali okrog bitja kot lovke hobotnice, ki se pripravlja na napad, na mestu kjer bi pričakovala trebuh pa se je razpirala in zapirala, ustom podobna reč. Na koncu lovk je Anika opazila tri izrastke, neke vrste prstov, ki so se naslednji trenutek oklenili lesenega roba postelje pri njenih nogah.

Bitje se je potegnilo povsem nad njo in se ji s povešenim pogledom zazrlo v obraz. Anika si je zaželela hitre in neboleče smrti, a njene prošnje niso bile uslišane.

Ko je naslednjič odprla oči, bitja ni bilo več v njeni sobi, zato je skočila iz postelje in objokana stekla iz hiše. Noč je preživela kar na vrtu kjer so jo naslednji dan premraženo našli sosedje.

Po obveznem pregledu v bolnišnici so jo vso odsotno prepustili v oskrbo ustanovi za duševne bolezni, kjer se Anika pod vplivom antidepresivov, nahaja še dandanes.

Sosedje in policija, ki so tisti dan preiskali njeno hišo, niso našli nič posebnega. Anika se je okoliškim prebivalcem že dlje časa zdela odtujena in nenavadnega obnašanja, zato jih njeno stanje ni preveč presenetilo.

Prav tako tudi ne dejstvo, da policisti in preiskovalci v njeni hiši niso našli ničesar nenavadnega. Nobenih sledi vloma, ropa, niti kakega obiska, ni bilo videti. Nobenih stopinj na brezhibno zloščenih tleh ali kakšnih prstnih odtisov.

Še edina kolikor toliko nenavadna podrobnost, ki so jo opazili, so bili nejasni obrisi treh, nekoliko predolgih prstov na polakirani, leseni stranici Anikine postelje. Odtisi pa nikakor niso bili človeški.

Deli s prijatelji

Zlowdaj
Pridi na:

Zlowdaj

Včasih je dovolj, če prisluhneš nekomu in mu s tem pokažeš, da ni sam. Če pa ti na duši ležijo besede, pozitivne misli in znanja, ki bi jih rad delil s svetom, ... potem je idealno, če jih zapišeš.

"Delimo dobro, da bi dobrega bili deležni" - S.K.
Zlowdaj
Pridi na:

Morda vas zanima tudi: