Kdo smo in od kod prihajamo? Zakaj smo?

Življenje/Svet je matrica, v kateri vsak odigra svojo vlogo. Rastline, živali, ljudje, … vsi! Ko umremo, ne izginemo. Fiziki pravijo, da je energija neuničljiva in mi vsi smo sestavljeni iz energije.

Kam torej gre vsa ta energija, če se ne uniči? Dobro vprašanje.

O tem bi lahko debatirali in filozofirali nekaj stoletij, tisočletij, ali pa kar celo večnost. Ampak, če je vse okoli nas zgolj podatek, informacija, in smo plod neke višje zavesti, ki upravlja z vsemi podatki, mar to ne pomeni, da naši umrli svojci in prijatelji na nek način ostanejo z nami za vedno, v obliki te neuničljive energije?

Kaj verjamemo?

Morda nekje povsem blizu nas pazijo, da se nam dogajajo dobre reči in nas varujejo pred slabimi. Mislijo na nas, nas imajo še vedno radi in nas pričakajo, ko enkrat pridemo za njimi. Mar ne bi bila potrata časa, če bi človek živel zgolj eno zemeljsko življenje? Morda pa se njihova življenjska energija preseli nekam drugam, kjer je uporabna v druge namene. Kaj pa, če s to skrivnostno energijo (verjetno prav tej rečemo »duša«) višja bitja poženejo novo življenje na Zemlji (reinkarnacija)?

Milijoni ljudi namreč verjamejo, da se duša umrlega človeka znova rodi v drugem človeku, ali pa celo kot žival. Povsod verjamejo v tisto nekaj več, v nek namen. Nekaj nad nami, česar enostavno ne znamo razložiti. Zaenkrat nam to še ni dano. Smo zato tako zelo radovedni in si prizadevamo razumeti bistvo življenja? Je morda v našem genskem zapisu skrita ta informacija, ki na vsak način želi na plan? Neskončno vprašanj, ampak kje so odgovori?

In zakaj človek sploh verjame? V boga, v dobroto, v višje sile, v vesolje, v to, da obstaja z nekim namenom. In to ljudje po celem svetu, ne glede na raso ali veroizpoved. Že od nekdaj, ko še niso vedeli drug za drugega in ni bilo vpliva informacij, ki bi se prosto pretakale po celotnem planetu.

Pa se res niso?

Lahko kdo 100% zatrdi, da kolektivna zavest ne obstaja? Tista zavest na nezavedni ravni, ki povezuje vsa živa bitja. Ne zgolj na tem domačem planetu, pač pa v celotnem in neskončnem vesolju. Neke vrste naravni internet, ki v mrežo združuje vse, kar obstaja. Vsa živa bitja tvorimo energijo. Vse, kar nas obdaja in prežema, je dejansko energija. Zanimivo, mar ne?

Ta se prenaša po telesu in skrbi za to, da se informacije neznansko hitro prenašajo preko živčnih končičev naravnost v možgane. Ti delujejo kot neke vrste računalniški procesor. Hmm, človek kot neke vrste biološki računalnik?

Pa poglejmo

Pravijo, da je bog človeka ustvaril po svoji podobi. Ljudje se na Zemlji počutimo kot bogovi. In kaj počnemo? Ustvarjamo po lastni podobi. Že mnogo let se človek trudi izdelati človeku podobnega robota, ki bo imel tudi enako razvito stopnjo inteligence. Ampak zakaj? Verjetno imamo to informacijo shranjeno nekje v DNK.

Saj veste, v celotni kodi, ki odreja kakšne oči bomo imeli, kako dobri bomo v športu, matematiki, bomo majhni ali veliki in tako dalje. In kot se z virusi okužijo računalniki, se okuži tudi živo bitje. Računalnik se lahko okuži z uporabo okužene programske opreme ali kar preko spleta. Zveni znano?

Kaj pa znanje?

Če še enkrat potegnemo vzporednico z računalniki, bi lahko rekli, da se celo učimo enako. V računalnik naložimo ustrezne podatke in nenadoma zna precej več, a za to potrebuje učitelja, nas. Uporabljati zna posebna orodja, prevajati jezike, risati načrte in celo igrati šah. Tudi živo bitje se uči, le da navadno precej dlje časa.

Kaj pa, če človek svoje celotno znanje, ki ga nabira tekom svojega življenja v resnici prenaša v mrežo biološkega interneta, oziroma v kolektivno zavest? Morda mu je tako zapisano že ob rojstvu in mu droben podprogram v DNK nalaga, da je to njegova osnovna funkcija. Poznate serijo filmov Matrica? Nekdo se je že pošteno poglobil v vsa ta vprašanja.

Ste se kdaj vprašali, kako je mogoče, da se nekatera znanja, čuti in strahovi prenašajo iz roda v rod? Zakaj in kako živali vedo, kaj je njihova hrana in kaj ne? Da se morajo bati določenih plenilcev, zvokov, šumov, senc? Te informacije so bile že shranjene in na voljo za uporabo.

Ampak človek je zavestno bitje in počne kar želi

Mar res?  Pomislite, kaj vse bi radi počeli, pa iz različnih razlogov ne morete. Na eni strani vas pri tem omejuje dodeljen položaj v družbi, na drugi vsesplošni zakoni človeka in narave. Radi bi izvedeli vse skrivnosti vesolja, pa v resnici ne poznamo niti velike večine planeta na katerem živimo, globin morja, kot tudi ne človeka samega.

Obupno si želimo poznati bistvo obstoja in spoznati boga, katerega nismo še nikoli videli, a trdno verjamemo, da je nekje tam. Morda ne vsi, ali pa vsaj ne na enaki ravni zavedanja. Prav vsakdo pa globoko v sebi verjame v obstoj nečesa silnega, ki krmili z vsem okoli nas in tudi z nami samimi. Človek je postal sicer silno odvisen od priučenih vzorcev in je na nek način prekinil tisto globoko vez z naravo (prometna signalizacija, hoja po pravi strani, prehranjevalne navade, spanje, …).

Zakaj spimo?

Denimo spanje. Gre za pojav, katerega znanstveniki še danes ne znajo razložiti. Prav nihče namreč ne zna pojasniti zakaj spimo. Vemo le, da lahko zaradi kroničnega pomanjkanja spanja lahko umremo. Zakaj ni dovolj enostavno osem ur sedeti pri miru in se odpočiti? Zakaj se morajo naši možgani prebiti skozi štiri faze spanja, ki se imenujejo; dremež, rahlo, globoko in najgloblje spanje?

So možgani takrat priklopljeni na »internet« in nalagajo spomine, ob čemer jih ne smemo motiti, da ne pride do napak pri zapisu podatkov? Zakaj tako zelo zakomplicirano? Zakaj sanjamo? Zakaj se nam v sanjah dogajajo in prikazujejo reči, o katerih nismo nikoli razmišljali, osebe, ki jih še nismo srečali, zakaj se nam nekatere sanje zdijo tako blazno resnične, da še nekaj minut po prebujanju ne vemo kje pravzaprav smo? V čem je smisel vsega tega? Ste vedeli, da možgani v tej fazi v popolnosti paralizirajo telo?

Smo le ujetniki svojih možganov?

Pa še ena kratka o kolektivni zavesti, ki je morda ogromna knjižnica vseh spominov in znanj, kar jih je kdaj koli obstajalo. Nekateri posebni ljudje, ki imajo nekoliko bolj odprte določene kanale in »senzorje« za zaznavanje dražljajev iz okolja, srhljivo natančno napovedujejo prihodnost.

Vedeževalci in astrologi denimo, ki pišejo horoskop!

Ampak to so zgolj ljudje iz krvi in mesa, ki imajo očitno svoj sprejemnik v možganih nastavljen na določeno frekvenco, ki nam načeloma ni dovoljena. Na ta način črpajo informacije iz mreže, kjer se pretakajo vse sleherne misli, ki so bile kadarkoli ustvarjene.

Se vam zdi to ugibanje pretirano? Skušajte potem razložiti (znanstveno dokazane) primere, ko si je neka oseba poškodovala glavo in možgane v nesreči, nakar je po okrevanju pričela čudežno govoriti jezike katerih prej ni poznala, pričela skladati glasbo in vrhunsko igrati klavir (čeprav ga prej ni nikoli), in zakaj so nekateri ljudje nenadoma postali “živi kalkulatorji” in na pamet izračunajo korene števil neslutenih decimalnih dolžin. Vse to dokazuje, da ljudje vsa ta znanja že imamo shranjena, oziroma so vsaj dostopna možganom, ki so priključeni na (budno) kolektivno zavest, le dostopati ne znamo do njih. Zakaj nam je to onemogočeno?

Po poškodbi možganov postal genialen pianist!

Človek si v zadnjih letih obupno želi izdelati UI (umetno inteligenco), ki bo na las podobna človeški in bo zmožna učiti samo sebe. Takšno inteligenco, ki bo priklopljena na svetovni splet uspela počrpati prav vse podatke, ki ji bodo tam na voljo in jih uporabiti za napovedovanje potresov, vojn, nalezljivih bolezni in drugih pomembnih dogodkov (določene reči že počne). Neke vrste digitalni vedeževalec, ki vse ve. Spet zveni znano?

Možgani – to smo »mi«

Mar res? Zakaj jih je potem tako lahko prelisičiti? Denimo, ko se zavedamo, da ima prijatelj v roki hladen kos kovine, pa nam njegova sugestija, da jo je segrel nad odprtim ognjem, v popolnosti spremeni občutek, ko se z njim dotakne naše gole kože. Pa ne le to. Na ta način lahko prelisičimo celo sami sebe!

In denimo, placebo. Navadno kroglice iz moke, vode in sladkorja, za katere mož v beli halji trdi, da znižujejo naš prag bolečine. Poizkusi pokažejo, da na ta način ukanimo možgane, ki se ne zavedajo več bolečine na isti stopnji kot prej. Celo določene bolezni se uspešno zdravijo s pomočjo placeba! Torej, možgani na nek način uporabljajo pridobljene informacije in na podlagi teh upravljajo z našim telesom.

Vse to kaže, da so naši možgani del zapletene bio-računalniške opreme, ki je zadolžen za shranjevanje in podajanje informacij ustreznim kanalom, da vse skupaj lepo funkcionira. Ker se mora računalniška oprema redno nadgrajevati z ustreznimi programi in popravki, enako storijo tudi možgani, ko se med našim globokim spanjem priklopijo na vesoljni internet in opravijo svojo nalogo.

Pa še nekaj malega o programih. Tako kot so določene programske kode zadolžene za popravljanje napak, ki se dogajajo v digitalnem svetu in so lahko okvarjene ter pripeljejo do nedelovanja ali trajne okvare računalniške opreme, tako tudi program v našem DNK skrbi da je vse lepo in prav, da se rane celijo, celice obnavljajo in da je imunski sistem vedno na preži. Ali pa ne, v primeru, da je ta koda okvarjena.

Bi bili razočarani, če bi nekoč izvedeli, da je bog zgolj majhen biološki procesor neznanskih kapacitet, ali pa da se vesolje ni nikoli začelo, saj smo si dejstvo, da se mora vse pričeti in končati, izmislili ljudje sami? Tudi čas smo si izmislili in ta nam zdaj pošteno vlada.

Saj poznate tisto; ”Kaj je bilo prej, kura, ali jajce?”

Po človeški logiki gre za vprašanje, ki te ob iskanju odgovora privede na rob norosti. In zakaj? Zgolj zato, ker je naša zakoreninjena predstava o tem, da ima vse svoj začetek in svoj konec, popolnoma napačna.