Ko zazvoni telefon in ugotoviš, da si pravkar prejel klic iz onostranstva, se marsikaj postavi na glavo.

Peter je faks zapustil dve uri preden je bilo predvideno. Na živce mu je šlo, da mora profesorju za programiranje razlagati kako se pravilno spiše nekaj vrstic kode.
O programiranju je vedel več kot vsi skupaj na tistem faksu. Potreboval je formalno izobrazbo in le zaradi tega je še visel tam. Pred dobrim tednom mu je nepričakovano umrla stara mama. Sivolasa gospa, dobrega zdravja in videti je bilo, da bo imela še marsikaj za povedati preden se bo poslovila od tega sveta.

Bila sta si blizu in Peter še vedno ni bil povsem pri sebi. Pogrešal je njene dobronamerne nasvete in njen smeh, ko ji je pravil, da se uči za programerja. Zdelo se ji je, da teh reči ne potrebuje nihče in bila je kar malce jezna, ker ni hotel postati zdravnik. Bil je tako pameten, da bi to vsekakor lahko postal.

Peter je ni skušal nikoli prepričati v to, da je računalništvo prihodnost in, da je sama ostala nekoliko zadaj za modernim svetom. Ne, imel jo je rad prav takšno, kot je bila. Starka, nagubanega obraza, vedno vesela in dobre volje, ter polna ljubezni do svojih bližnjih.



Tako dobronamerna je bila . . .

Prav zato je še toliko težje razumel, da je svojo hišo na deželi in lep kos zemlje, zapustila svoji mlajši sestri s katero se zaradi velikega spora nista pogovarjali vsaj trideset let. Prav zares mu ni šlo v glavo, ko pa je imela ob sebi ves čas le njega in njegovo mater. Živela sta skromno in obljubil je, da jima bo kupil veliko stanovanje takoj, ko bo prišel do dobre službe.

Stara mama mu je zapustila le zdelano starinsko mizo in dve omarici za knjige. Ni vedel kaj bi počel z njimi a jih vseeno ni zavrgel. Preveč ga je spominjalo na mamo.

Namesto k naslednji uri, je odšel domov in se na balkonu zleknil na gugalnik. Razmišljal je o tem, da bi moral sprejeti ponudbo za delo, ki jo je prejel pred dnevi. Končno bi prišel do nekaj denarja in z materjo bi lepše zaživela.

Iz dnevne sobe je zaslišal zvonjenje svojega mobilnega telefona. odločil se je, da ga bo ignoriral, a se nekdo na drugi strani ni dal. Vztrajno je čakal, da se je Peter končno premaknil in nejevoljno zavzdihnil v slušalko:

“Jaa?”

Nič.

Škrtanje, pokanje, potem pa  tuu-tuu . . .

Spomnil se je, da ni niti pogledal kdo kliče. Ko je z nekaj pritiski na tipkovnici prišel do številke klicatelja, je obstal kot vkopan. Bila je številka mobilnega telefona njegove pokojne stare mame. Redkokdaj ga je klicala, a se je uklonila njegovi zahtevi, da mora biti dosegljiva. Po njeni smrti so vse osebne reči končale pri njiju z mamo. Tudi njen mobilni telefon.

Pogoltnil je velik cmok in hitro stopil na hodnik, ter zavil v shrambo. Nervozno je pričel brskati po stvareh zloženih v škatli in na koncu vendarle našel star mobilni telefon. Bil je ugasnjen, a je kljub temu menil, da je verjetno nekaj v škatli slučajno pritisnilo na tipko za klicanje in, ker je imela med prvimi vedno njegovo številko . . . Potem se je baterija verjetno iztrošila in se je ugasnil. Še dolgo je zdržala, je pomislil.

Znova je šel na balkon. Tokrat zato, da bi prišel k sebi po neverjetnem presenečenju. Še vedno mu ni dalo miru a razlaga s slučajnim klicem se mu je zdela zelo verjetna zato je sklenil, da pozabi na dogodek. Iz razmišljanja ga je predramil nov klic. Pogledal je na zaslon ali se je sploh vredno oglasiti.

“Moj bog!” je vzkliknil.

Na zaslonu je ponovno utripala znana številka. Pred nekaj minutami se je na lastne oči prepričal, da je mobilnik ugasnjen in zdaj prav zares ni bilo nobene razlage za ta klic. Roke so se mu tresle in nikakor se ni mogel prepričati, da bi se oglasil.

Vendarle je zbral dovolj poguma in pritisnil tipko z zeleno slušalko. Previdno je prislonil aparat k ušesu in zamišljeno poslušal nenavadno prasketanje. Za hip je pomislil, da je morda njegova mati vzela ven SIM kartico in jo skušala usposobiti v svojem aparatu zato se je oglasil:

“Mami?”

Škrtanje je za hip ponehalo in sledil je hladen tuš. Kot bi glas prišel iz najglobljega, praznega vodnjaka se je zaslišalo:

“Mami?” A to ni bil njegov odmev. “Od kdaj pa tejle starki rečeš mami?” je skušal biti prijazen glas na drugi strani.

Šokiran je odprtih ust in oči strmel nekam predse.

NE!

To nikakor ni mogla biti pokojna stara mama. V te stvari nikoli ni verjel. Ukvarjal se je z računalništvom in za to je morala obstajati neka razlaga.

“No?” se je začudil glas.

Toda Peter ni premogel niti kančka glasu, da bi kaj povedal. Glasilke so mu povsem otrpnile, ustnice je imel paralizirane in zdelo se mu je, da se bo vsak hip zadušil.

Potem se je zveza prekinila in znova je sledil Tuu-Tuu.

Stekel je v shrambo, pri tem prevrnil stojalo na hodniku, da je z vso silo treščilo po dolgem in širokem, ter roke zakopal v škatlo. Poiskal je mobilni telefon, se prepričal, da je ugasnjen, potem pa s tresočimi rokami pričel odpirati pokrov. Ko je snemal baterijo je molil pri sebi, da notri ne bi bilo SIM kartice.

Pa je bila!

Kako je to mogoče?!

Nato je s svojega telefona klical na zadnjo številko in posnetek na tajnici mu je sporočil, da ta številka ne obstaja. Torej je njegova mati vendarle uredila vse skupaj kot je dejala in dala izklopiti številko. Toda kako hudirja je potem možno, da je z nje prejel klic. In glas na drugi strani . . .

Khm, prisegel bi, da je njen. Glas ljube stare mame, ki ga nikoli ne bi mogel preslišati. Prevečkrat mu je bil v tolažbo in prevečkrat ga je zazibal v sen, ko je bil še majhen, da bi ga lahko kdaj pozabil. Torej je možnost le ena. Nor je! Vsekakor ni pri pravi in od vsega hudega se mu je pričelo mešati. Kaj naj reče materi?

Nič!

Nič ji ne bo povedal, sicer ga bo peljala še h kakšnemu psihiatru. Bolje, da je tiho in skuša pozabiti vse skupaj.

Kaj pa, če ga spet pokliče?

Ni šans! Vse skupaj je le pravljica. Le kako mu je lahko kaj takega padlo na pamet. Nič ni bilo. Prav nič.

Dan je minil normalno in tudi naslednji dan ni bilo niti sledu več o čem nenavadnem. Vse do popoldneva, ko je s prijatelji sedel na vrtu priljubljenega lokala in srebal kavo. Pisk v žepu mu je naznanil, da ga čaka SMS sporočilo. Bil je prepričan, da je Tjaša. Njegova punca ni imela časa za kavo, zdaj pa ji je bilo verjetno žal.

Ko je odprl sporočilo je zgroženo buljil vanj.

“Peter, noga . . .  lesena, tretja . . . “

In številka . . .  GROZA!

Stara mama mu pošilja SMS-e iz onostranstva.

Prijatelji so se smejali neki šali in zgrožen Petrov obraz jih je povsem utišal.

“Pero? Vse v redu,” je vprašal Miha.

“Pero … Peter? Si OK?!” ga je stresel za ramo.

Peter je samo pokimal in razbijajočega srca vstal, ter pobegnil proti domu. Čutil je, da se mu bo zmešalo. Zdaj ima dovolj. Povedal bo mami, sicer pa zakaj se je sploh sekiral, da mu ne bi verjela? Pokazal ji bo zgodovino klicev in pravkar prejeto sporočilo. Najbrž jo bo vrglo na ta zadnjo.

“Peter, kakšne pa kvasiš!?” se je čudila mati, ko ji je na kratko opisal neverjetne dogodke.

Tega se je bal. Niti za hip ni pomislila, da bi mu verjela. Potem je iz žepa potegnil telefon in ji z njim zažugal pred obrazom: “Boš videla!”

Začel je tipkati, roka se mu je tresla in nikakor ni uspel zbrati svojih misli. Komajda je našel zgodovino klicev in zmagoslavno pomahal z zaslonom proti materi. Ta je vzela aparat v svojo roko, nekaj sekund gledala v zaslon, potem pa le skomignila z rameni.

Peter je ponovno zgrabil za telefon in še sam vrgel pogled na zaslon. Ta se je medtem ugasnil zato je pritisnil tipko za vklop.

Nič!

Le nekaj zadnjih klicev prijateljev, zgrešen Tjašin klic in konec. Kako je to mogoče!?

Na hitro je odprl še predal z SMS sporočili. Tudi ta je bil poln le sporočil prijateljev, ki so ga vabili na kavo. Pomislil je, da je zares nor. In zdaj bo tako menila tudi mati. Kaj mu je storiti?

Brez besed se je odpravil ven in zavil naravnost v tivolski park. Na robu solza je sedel na prazno klop in se skušal domisliti česa pametnega. Kakšne prave razlage za dogodke ni imel, a se je prepričeval, da nikakor ni nor. Tega si vsekakor ni izmislil. Danes ne bo šel domov. Poklical bo Tjašo in prespal pri njej. Naslednji dan bo skušal urediti zadevo z materjo, ki si je verjetno mislila, da je malce zmeden zaradi babičine smrti in prihajajočih izpitov.

Tjašin kavč nikakor ni bil tako udoben kot njegova postelja doma. Ponoči se je večkrat prebudil in nazadnje tudi ostal buden. Sanjalo se mu je o babičinem glasu, ki mu je pripovedoval skrivnostno zgodbo. Prisegel bi, da je nekajkrat v sanjah videl staro leseno mizo, ki mu jo je zapustila.

Le zakaj?

Potem se je spomnil skrivnostnega SMS-a: “Peter, noga . . .  lesena, tretja . . . “

V trenutku je bil povsem buden. Oblekel se je in brez pozdrava stekel iz Tjašinega stanovanja, ter kar poletel proti domu. Matere še ni bilo iz nočne in tega je bil vesel. Previdno se je približal shrambi. Kar nekoliko v strahu je odprl vrata kot bi pričakoval, da ga bo kdo za njimi naskočil.

Srce mu je globoko v grlu utripalo kot blazno, stežka je vdihaval postan-vlažen zrak in za hip se je počutil kot bi bil ujet nekje pod vodo.

noge lesene mize

Skrivnost v votli nogi mize

S pogledom je poiskal staro mizo in se ji v nekaj korakih previdno približal. Rob mize je potisnil navzdol. Še vedno je bila nestabilna. Ena noga je bila vedno krajša od druge. Tega se je spomnil še iz otroštva. Spomnil se je tudi, da je bila babica odločno proti popravilu, ko se je tega želel lotiti sosed, po poklicu mizar.

Le zakaj?

Počepnil je k mizi, si ogledoval vse štiri noge in s prsti objel tisto, ki je bila prekratka. Skušal jo je izpuliti a ni šlo. Potem jo je zavrtel v desno . . .  nič. Še v levo . . .  “klik-klik”.

Odprtih ust je strmel v leseno nogo, ki mu je ostala v rokah. Potegnil jo je bližje k sebi in še vedel ni, da zadržuje sapo. Globoko je vdihnil, da mu je vonj po lesni trohnobi napolnil nosnice in se preselil v pljuča. V mraku je pogledal navzdol in takoj mu je bilo jasno, da ne gre za običajno leseno nogo stare mize.

Vstal je in s tresočo roko pritisnil na stikalo za luč. Ni bila najboljša, a vseeno je zadovoljivo osvetlila prostor, kjer je bila običajno nastanjena krama in nekaj ozimnice. Še enkrat je pogledal navzdol v tisto reč, ki jo je držal v rokah.

Bila je votla!

Obrnil jo je navzdol in jo na lahno potresel kot bi pričakoval, da bo kaj padlo iz nje. Razočaranje. Še enkrat je sklenil pogledati v odprtino v nogi. Tokrat jo je nastavil točno pod luč in pokukal v notranjost.

Sedmica!

Globoko v izvotljeni nogi je opazil zvitek papirja. Kako za vse na svetu naj pride do njega in ga izvleče ne da bi ga poškodoval? Hitrega koraka je stopil v kopalnico in s pogledom iskal mamino pinceto. Bila je za las prekratka:

“Prekleto!”

Postajal je vse bolj nestrpen in zbal se je, da bo v preveliki vnemi raztrgal skrivnostni papir. Le za kaj gre?

Sklenil je za trenutek sesti na balkon in razčistiti misli. Le slabo minuto je potreboval, da se je spomnil na velikansko, pinceti podobno, prijemalko v dnevni sobi. Nikoli ni vedel čemu služi, a vsekakor je pravkar opravičila svoj obstoj.

Stekel je v dnevno sobo in živčno premetaval reči. Vedno je bila tam, zdaj pa kar naenkrat . . .

“Glej jo, tu si!” je veselo poskočil.

Takoj je previdno segel z njo v notranjost lesene noge in tresočih prstov skušal nekako zagrabiti papir. Uspelo mu je, a zdelo se je, da bo to tudi vse. Ven ni šel, kot bi se za nekaj zataknil. Pomislil je, da bi razbil nogo ali pa jo nemara razžagal.

Kar s kuhinjskim nožem jo bo!

Ali pa ne.

Raje bo še enkrat je poizkusil.

Zavrtel je malo v levo, malo v desno in nenadoma se je papir vdal. Previdno in počasi ga je izvlekel na plan, ter se čudil tribarvnemu traku s katerim je bil svitek obvezan. Sedel je za mizo, ga snel, potem pa previdno razvil navit papir. Besede napisane na njem so mu begale sem ter tja in kar nekaj časa je potreboval, da so se mu oči umirile in so možgani znali predelati nalogo pred seboj.

Iz stavka v stavek je postajal čedalje bolj nestrpen in vse bolj se mu je svitalo za kaj gre.

Babica ni ničesar zapustila svoji sestri. Še več!

Prav posebej je bilo omenjeno, da ta ne dobi ničesar v primeru njene smrti. Oči so se mu zasolzile in ni več prav dobro videl, zato jih je obrisal v rokav.

Z velikimi črkami je bilo zatem napisano, da gre vse njeno premoženje njeni hčerki in vnuku, ki ju ima neznansko rada in ji bo hudo, ko bo prišla njena ura.

Takrat so se Petru po licih udrle debele solze in naslednjih nekaj minut je jokal kot dež. Ni vedel kdaj je v stanovanje vstopila njegova mati, a očitno ji je že bežen pogled na papir pred njim in nanj, dal vedeti kaj se dogaja. Objela ga je okoli ramen in mu šepnila s tresočim glasom:

“Oprosti ljubček, da ti nisem verjela. Oprosti mi.”

Skrivnostni klici in sporočila se niso nikoli več vrnili. Očitno je bila stara mama več kot zadovoljna z razpletom in je sklenila, da bo od takrat dalje le še od daleč pazila nanju.

Deli s prijatelji

Sebastjan Koleša

Navdušenec nad spletom, Googlom, spletno optimizacijo in vsebinskim ter digitalnim marketingom. V prostem času pa že preko 20 let pisec, avtor knjige Sedmi svet in več tisoč zgodbic, ter člankov različnih zvrsti.

Latest posts by Sebastjan Koleša (see all)

Morda vas zanima tudi: