Pošteno dotrajan tamček je drdral po obvoznici in ni bilo videti, da bo zmogel priti do naslednjega izvoza

Nekoč ponos naše države je bil zdaj razvalina z velikimi zaplatami rje s pridihom rdeče barve. S temi rjavimi fleki je med vsemi ostalimi vozili na cesti izstopal kot Dalmatinec med Maltežani.

“Ne ustavljaj se mu za ritjo!” Je vzkliknil mladenič na sopotniškem sedežu prestižnega Mercedesa.

Dekle za volanom je živčno pritisnilo na zavore. “Kaj pa je?!”



“Glej koliko rje je na njem. Saj ja nočeš, da se tvoj lepotec česa naleze kaj? HAHAHA!”

“Idiot!” Mu je zabrusila in iz protesta zapeljala povsem za zadek nažrtega kamiončka.

BRUFFF!!!

V trenutku sta imela v dišeči limuzini smrtno dozo izpušnih plinov.

“Krehhh, krehhh … sem ti krehhh, rekel, da ne ustavljaj blizu!?” Je solznih oči izkašljal blondinec.

Voznica je bila bleda kot truplo po vampirski gostiji in je na slepo iskala stikalo za odpiranje oken, tamček pa jo je medtem popihal v oblaku gostega dima.

Kljub slabemu stanju vozila je vozniku uspelo velikansko samokolnico na štirih kolesih spraviti na lokalno cesto. Zanimivo pri vsem tem je bilo, da sam niti za trenutek ni podvomil v to.

Počasi se je bližal svojemu cilju. Ko je ob cesti tik za oranžno hišo opazil kup starega železja se je z debelimi prsti zadovoljno pogladil po gostih, črnih brkih. Ponosno je pogledal k mrki, noseči ženi in se nasmehnil. Še vedno je bila nasršena in je z rokami prek velikanskega trebuha nemo zrla skozi razpokano mlečno-belo šipo.

Bilo je vroče za znoret in pomislila je, da bi ji bilo verjetno bolje zadaj na kasonu s svojima sinovoma, ki sta se ob očetovih nespretnih manevrih kotalila sem ter tja kot krompir in vpila na ves glas.

“Držte se!” Je zavpil skozi vedno odprto šipo.

Razbitina je nenadoma zavila s ceste in voznik je zavrl s pedalom do karoserije, da so se sunkovito ustavili sredi velikega dvorišča. TUMMM … TUDUUMMM, se je zaslišalo od zadaj, ko sta fanta priletela ob kason. In potem smeh.

“Ubil mi boš otroka!” Je zavpila jezna žena, da se ji je trebuh pošteno zatresel.

Trebušast možakar je samo zamahnil z roko in stopil iz kabine.

Takoj za njim sta na dvorišče poskakala umazana fanta in se držala vsak za svojo buško sredi čela.

Mali je imel manjšo, večji pa nekoliko večjo.

“Pošteno sta razdelila!” Se je skozi goste brke režal njun oče.

Iz hiše je namrgoden prišel 56-letni gospodar in krenil proti skupinici na dvorišču, ki je iz trenutka v trenutek postajala vse večja.

“Dovolj imam že svojega starega železa!” Je rohnel, ko je videl sesutega tamčka.

“Ooo, gošpooddd! Če hočeš ga odpeljemo, da ti ne stoji veš?”

Gospodar je sumnjičavo izpod obrvi opazoval prišleke, potem pa skomignil z rameni:

“Briga me, samo, da izgine!”

Delo je steklo in v nekaj minutah je bil kason poln odpadnega železja.

“Gošpod, a maš še kej mogoče?”

Gospodar je tuhtal ali naj pove ali ne.

“Tamle je v garaži še več ropotije. Počistite lepo pa vam dam za pivo.”

“Jaaa seveda gošpod! Ves žilez bomo spravli. Ma ga ne boš več najdu niti z detektorjem za kovine hehe!”

“Tega se bojim ja. Vsaj kljuke mi pustite na vratih.” Je slabovoljno zaključil in odšel v hišo, da bi jih skrivaj opazoval skozi okno.

Ko je videl, da se nosečnica kar sama loteva odsluženega pralnega stroja je pohitel ven.

“A ste normalni?! Bi radi rodili sredi dvorišča?”

Prepozno. Krepostna ženska je že sunila pralni stroj ob kasonu, da je trdo pristal med ostalim odpadom.

“Ne bo še rodila gazda, šele 7 mesecev ma.”

“Sedem?! Videti jih je najmanj 13!” Je zavpil in se še vedno držal za glavo.

Gospodarjeva žena Polona je bila dobra duša in kar nekaj let mlajša od njega. Prišleki so se ji v tisti vročini zasmilili, zato jim je nesla sok.

Mlajši od sinov je takoj pritekel in izpil na dušek.

“Ja ti revček ti. Kako ti je pa ime?”

“Rambo!” Je mali izstrelil kot iz topa.

“Rambo?! Me jebeš?” Je rekla ne, da bi za hip razmislila.

“Tati, tati! Praša gospa, da je jebem. A lahko?”

Gospa Polona je odprtih ust zijala predse in tuhtala kaj je storila.

“Gošpaaa?!” Je potegnil oče. “Rambo ma šele 13 let. Res je velik pa brke ma tud že hehehe, ampak …”

Polona je izginila kot kafra možu povedat kaj se je zgodilo. Živahna družinica je medtem ekspresno očistila garažo in se smeje napotila proti kamiončku.

“Kako pravite, da je fantu ime!” Je zanimalo gospodarja.

“Mali je Rambo gošpod. Veliki pa Konan.”

Nekaj časa sta se le gledala, potem je gospodarja popadel smeh.

“In žena?”

“Gošpod, vi ste sigurno policaj u pokoju hehehe? Ko se je žena rodila jo je videl deda. Bla je mal rumena, drugač pa lepa. Je reku, da je lepa za na kruh namazat, pa ji dal ime Rama. Kot margarina, a veš gošpod?”

Gospodar je smeje pokimal in dodal, da bodo z vsem tem železom gotovo zaslužili za dopust na kakem sončnem otoku.

“Gošpod, jaz vem sam za en otok. Ekološki!”

“Hahaha in kaj ti veš ekologiji?”

“Vem gošpod, da je treba šparat vodo. No gošpod kdaj ti pereš roke, ko greš scat? Prej al pol?”

“Hja, če niso umazane seveda po scanju.”

“No vidiš gošpod. Jaz nikol ne perem ne prej ne pol. Sam vmes hehehe!”

Možakar je pošteno nasmejal gospodarja, ki mu je z veseljem pomahal v pozdrav. Bilo mu je hudo, ker mu je pozabil dati za obljubljeno pivo.

“Eh, pa saj so dovolj odnesli.”

Kasneje popoldan sta domov prišla vnučka in takoj tekla proti garažam.

“Ataaaaa!!! kje je moje kolo?!”

Ata je dobil na obraz neke čudne poteze.

“Pa mojega tud ni ata!” Je zavpil drugi.

Ata se niti zganiti ni upal.

“In kje maš svoj moped ata?! Pa mama kolo?”

Deli s prijatelji

Sebastjan Koleša

Navdušenec nad spletom, Googlom, spletno optimizacijo in vsebinskim ter digitalnim marketingom. V prostem času pa že preko 20 let pisec, avtor knjige Sedmi svet in več tisoč zgodbic, ter člankov različnih zvrsti.

Latest posts by Sebastjan Koleša (see all)

Morda vas zanima tudi: