Zgodbe za otroke | Krtek premaga strah

Kot ponavadi, ko pade mrak, je pričelo rogoviliti pod Tinkinim vrtom. Krtkova družina se je spravila pokonci za lov na deževnike in tu in tam kakšno sočno koreninico zelenjave, ki je rasla na Tinkinem vrtu.

Tinka je bila stara 5 let in se je velikokrat hudovala zaradi luknjic med njeno solato, korenčki in peteršiljem. Mama ji je dovolila obdelovati nekaj zemlje in pridelati svojo zelenjavo, a kaj, ko ji je nadležen krtek ponoči vse prekopal. Vse polno krtin v katerih pa ni našla nikogar. Bila je huda nanj. Zelo, zelo huda!

Krtkova družina pa ni bila povsem enotna. Krtek Sebastian je namesto po deževnikih in kopanju tunelov pod Tinkino solato, hrepenel povsem po nečem drugem. Že od nekdaj je želel pokukati v zunanji svet, spoznati nove prijatelje in se odpraviti dogodivščinam naproti.

»Kaj ti pade na misel!« se je hudovala mama. »Krti ne bezljamo po zunanjem svetu. Doma smo pod zemljo in tu je tvoje mesto!« mu je zabičala za konec.

Sebastian je bil žalosten. Resnično je želel premagati strah pred mamo, ter neznanim in videti zunanji svet, zvezde na nočnem nebu … O njih mu je nekoč pravil oče. Moralo je biti čudovito, ko je tako vzneseno razlagal kako se svetlikajo kot dragulji na nebu.

Znova je ubogo zavzdihnil in se spomnil še enega opozorila: »Krti nimamo oči za zunanji svet. Sonce bi te ubilo,« ga je strašila mama.

Vseeno pa mu ni dalo miru in je šel po svoje, ko se je njegova družina odpravila k počitku. Do površja z brati in sestro niso smeli. Tja sta hodila le oče in mama. Zdaj pa je pogumen kot še nikoli kopal s svojimi lopatkastimi ročicami in se mukoma prebijal proti vrhu. Zemlja je postajala vse bolj rahla in nenadoma je predrl na plan. Začudeno je pomežiknil z majcenimi očesci, vdihnil svež zrak, ki je vdrl v sveže izkopano krtino in prvikrat v svojem življenju ugledal zvezdice. Bil je očaran nad njimi in niti opazil ni, da je povsem zlezel iz varnega zavetja svoje krtine, ter sedel nanjo.

»Zdaj te pa imam!« je zagrmelo nekje za njim in za las ga je zgrešil konec lopate. Tinka je na vso moč zamahnila in podrla krtino. Sebastian je od strahu otrpel, ter čakal svojo usodo. Začuda pa Tinka ni ponovno zamahnila. V soju svetlobe zvezdic in Lune, si je ogledovala barabina, ki ji je noč za nočjo prekopaval vrt. Stopila je bližje, počepnila, potem pa ji je resnobna usteca razpotegnilo v nasmešek.

Bila je očarana. Krtek niti ni bil videti tako hud barabin za kakršnega ga je imela.

»Si prišel malo pogledat iz svojega rova?« ga je vprašala.

Sebastian jo je razumel, a povedati ni znal ničesar. Še vedno je čakal na svojo usodo, a vse bolj se mu je zdelo, da ga Tinka ne bo pokončala s svojo malo lopatko. Prav počasi jo je potisnila pod njegovo tresočo se zadnjico in ga, kot na sankah, pričela vleči po vrtu.

»No, vidiš …« je začela. »Tukaj sem imela do včeraj nekaj prav lepih korenčkov. Verjetno ti najbolje veš zakaj jih ni več, hehe!« se je nasmehnila in lopato znova potegnila za seboj.

»Tukaj si moji mami uničil solato. Ves dan sem se smejala njenim idejam kako se znebiti krta. Pojma nima hahaha!«

Sebastian bi ji rade volje razložil, da krti ne malicajo njihove zelenjave. Hranijo se z ličinkami, deževniki, črvi, … Koreninice njihove zelenjave pa pohrusta voluhar, ki tu in tam naleti na njihove rove, ki peljejo ravno mimo svežih koreninic. Krtom ni mar za Tinkino zelenjavo.

Ko je Tinka končala svoj obhod po prekopanem vrtu, sta se ustavila na mestu kjer je prilezel iz zemljice. Znova se je zagledal v nebo na katerem so se svetlikale prelepe zvezdice. Luna je bila ogromna in prepoznal jo je iz očetovih pustolovskih zgodbic. Tudi sam je želel postati pustolovec, a bratje in sestra so se mu smejali, mati pa mu je grozila, da ga bo poslala v najgloblji rov.

Nekajkrat je še zvedavo pomežiknil proti nebu, pogledal Tinko in se vprašal ali bo sploh še kdaj videl svojo družino. Kljub temu, da ga je vedno gnalo ven v zunanji svet, pa je zelo pogrešal svoje brate in sestro. Brez njih je bil osamljen in izgubljen. Tinka je znova počepnila k njemu, si z dlanmi podprla obraz in zamišljeno zavzdihnila:

»Hmmm, verjetno te je strah in bi šel rad domov, ne?« je zadela njegove misli. »No prav! Če obljubiš, da boš mojo solato in korenčke odslej pustil pri miru, ti pomagam nazaj.«

Sebastian bi obljubil na ves glas, če bi znal pa čeprav njegova družina ni bila kriva obtožb. Srčece mu je vztrepetalo in ni mogel verjeti, da je Tinka tako dobra, da mu bo dovolila nazaj.

Tinka je vstala, previdno izvlekla lopato in z robom poiskala luknjico v krtini, ki jo je prej tako grdo presekala na pol in poteptala. Potem je znova previdno naložila Sebastiana na svojo majhno lopatko, ga ponesla do vhoda v krtino in ga odložila. Sebastian je še zadnjič pomežiknil v zvezdnato nebo, nato pa urno in poln hvaležnosti izginil v zemljo. Tinki je bilo hudo, a upala je, da se bosta še kdaj srečala.

»Tinka, si že ujela grdega krtka?« je iz hiše zavpila mama.

»Neee mami, nisem!” je zavpila nazaj. “Pa saj sploh ni grd, da veš,« je tišje dodala in se dobre volje, počasi odpravila v hišo.